Crikvenica, 2-3 december 2017

1. Dan: Že ob 9-ih in pol sta me trener Miro in njegova žena Barbara prišla iskat, da se odpravimo na pot, ki nas je vodila v Crikvenico. To je bil zame poseben dogodek, bilo je namreč prvič, da sem se odločil za tek na 21 km in prvič, ko bi sploh tekel v tujini. Na kraj teka smo prispeli že ob 12-ih, a nas je pričakalo neprijetno vreme - pihal je namreč sunkovit veter, kar 40 km/h! Ko smo prispeli, sem pustil stvari v hotelu, ki je bil sicer povsem blizu starta in se z Mirom in Barbaro odpravil po mestu. Zanimalo me je, kako zgleda Crikvenica in kje bomo tekli, zaželel pa sem si tudi kosila. Tako sem se po ogledu mesta in po kosilu odpravil nazaj v sobo in malo počival. Kasneje smo opravili še trening in pojedli večerjo, okoli 22. ure pa sva se s Stanetom, sostanovalcem v apartmaju, odpravila spat.     

2.dan: Ob 7. uri sem se čil in pripravljen zbudil z občutkom, da mi bo uspelo preteči tako dolgo razdaljo "za malo malico". S Stanetom sva odšla na zajtrk in jedel sem malo manj, saj sem imel občutek, da hrane ne potrebujem veliko. Malo sem še poležaval v sobi in se na tek mentalno pripravljal ter se ob 10-ih skupaj s Stanetom odšel ogret. Na start, ki je bil ob 10.30, sva prispela 5 minut prej. Ko sem začel teči, sem imel občutek, kot da lahko tečem hitreje od svoje zastavljene meje, ure in 45 minut. Čeprav sem se zmenil, da bom tekel skupaj s Stanetom in še eno Logatčanko Karmen, pa sem v nogah čutil takšno moč, da sem že po prvih treh kilometrih pred njima nabral precejšnjo prednost. Ko sem na obračalni točki videl še Mira, sem si mislil, "Huh, pa saj to je čisto lahko." Odločil sem se slediti neki skupini štirih ali petih tekačev, ki so se mi, kljub temu da jih nisem poznal, zdeli dovolj izkušeni, da bi z njimi lahko tekel do cilja. Po

10-ih kilometrih, ko so mi noge tekle malo počasneje, sem se odločil za kozarec mrzle energijske pijače, misleč, da mi ne more škoditi. Kljub temu, da mi je najprej dobro prijala, me je že v naslednjem kilometru začelo stiskati v prsih, zato sem ob nenehni bolečini moral odstopiti. Ob progi sem, ker še nikoli prej nisem odstopil, vprašal, kaj moram storiti, da lahko odstopim, a so mi poleg teh navodil, pripeljali še obcestnega zdravnika, ki me je pregledal, ter očitno ugotovil, da je z mano nekaj narobe. Skupaj sva šla na poti proti cilju oz. startu, a se je odločil, da me pelje do rešilnega vozila, da bi ugotovili, če imam kakšne zdravstvene težave. Z reševalnim vozilom so me peljali  v lokalno ambulanto, s sabo pa sem vzel še zdravnikovo jakno, saj mi jo je posodil, ker sem ob mrzlih temperaturah na sebi imel zgolj tekaško majico in pajkice. V ambulanti so mi opravili EKG, ter se odločili, da me peljejo v bolnico na Reko, od Crikvenice oddaljeno 20km. Na pregledu so mi naredili EKG in pregled krvi, nato pa so mi vzeli še kri in EKG opravili še enkrat. Čakanje na izvide je bilo res dolgo, vmes pa so me pogostili s čajem, keksi in sendvičem iz bližnje pekarne. Po nekaj urah čakanja v bolnici sta prišla trener Miro in njegova žena Barbara, ter me malce v šaljivem tonu oštela, češ, zakaj sem tako hitro tekel. Miro mi je prav tako povedal, da bi bilo naslednjič pametno poslušati njega in ne teči po svoje, delno pa naj bi bila kriva tudi mrzla pijača, ki povzroča v telesu stres. Tako smo na izvide čakali skupaj, a se je tudi to zavleklo. Ko je po okoli štirih urah prispela tamkajšnja zdravnica, mi je povedala, da z mano sicer ni nič narobe, a sem v krvi imel praktično gromozanske vrednosti tropanina, neke beljakovine, ter da se v prihodnje maratona lotim malo pametneje. Po pregledu smo malce izmučeni odšli domov in se ob sedmih zvečer srečno vrnili v Logatec. Sedaj moram opraviti še zdravniški pregled, da izključijo morebitne težave z delovanjem srca, A sem prepričan, da z mojim telesom ni nič narobe in da sem si za nastalo situacijo kriv sam. Nauk zgodbe je: ni vse tako lahko, kot se kdaj zdi na prvi pogled in da je pri teku dobro poslušati izkušenejše.

Tekač ŠD Tek je Lek Jure Vitulić

Moj prvi nastop na državnem prvenstvu

Pa smo šli! 
Po daljših pripravah, napornih treningih in trenerjevih spodbudnih besedah sem se v nedeljo, 24.9.2017 skupaj z drugimi odpravila na državno prvenstvo v cestnem teku na 10 km.
Še napol zaspani smo se zjutraj odpeljali v Slovenske Konjice in se že v avtu obremenjevali s tem kaj nas čaka.
Ko smo prispeli, smo se preoblekli ter se začeli ogrevati, živčnost se je stopnjevala. 
...še zadnji raztegi, odhodi na stranišče..itd.
A počasi je vseeno napočil čas, da se postavimo na štartno mesto. Prebili smo se v ospredje, da bi se izognili gneči in ob začetnem zvoku pričeli s tekom. No, meni "prednost" na začetku ni bila v korist, saj mi je šlo prvih 5 km bolj slabo. Noge sem že imela težke, pa še proga je bila malenkost navzgor. Zatem pa sem se utekla in zadnja 2 km pohitrila. V končnem kilometru mi je nasproti pritekel še trener, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za zadnji del, kjer sem prehitela še kar nekaj tekačev. In končno cilj!

 Za mano je bilo prvih 10 km na tekmi, katerih me je bilo pošteno strah in ki so se mi vlekli že od samega začetka. Tako smo počakali le še na razglasitve, kjer sem dobila svojo prvo medaljo na državnem prvenstvu. Zadovoljni z dobrim tekom smo brez slabe vesti odšli na trojanske krofe. :)          

Pia Hozjan